Ko priteče zeleno zlato

Fontana Zeleno zlato stoji v središču kraja in predstavlja vez med bogato dediščino hmeljarstva ter izzivi sodobnega časa. V zelo kratkem času je postala prava turistična atrakcija. Iz osmih različnih pip je mogoče pokusiti različna piva različnih proizvajalcev. Vrček, ki je naprodaj na več mestih, med drugim tudi v trgovinici Zeleno zlato, kjer se police šibijo pod dobrotami spodnjesavinjskih kmetij, ni treba vračati in se ga lahko ohrani za spomin. Tako kot fontana je tudi vrček nekaj posebnega, saj je delo svetovno znanega industrijskega oblikovalca Oskarja Kogoja.

Do konca leta 2016 so v Žalcu prodali že skoraj 33.000 vrčkov obiskovalcem z vseh kontinentov. Mnogi so odkrili, da poleg te turistične atrakcije Žalec nudi še bistveno več.

Kolesarjenje, plezanje, pohodništvo, uživanje v naravi

V nekdanji sušilnici hmelja se je mogoče sprehoditi med orodjem za pridelavo in obdelavo hmelja, se spoznati s postopkom pridelave hmelja, si ogledati oblačila, se spoznati z običaji in prehrano. Vse to, seveda vključno z degustacijo piva, prinaša obisk Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, ki se nahaja v neposredni bližini fontane Zelenega zlata.

S hmeljarstvom so povezane tudi številne prireditve v kraju. Od dneva hmeljarjev, izbora hmeljarske starešine in princese, do hmeljarskega likofa in tradicionalnega pohoda po 14-kilometrski hmeljarski poti med hmeljišči in drugimi znamenitostmi.

Ob obisku Žalca se vsekakor splača popeljati po označenih kolesarskih poteh, se lotiti plezanja po največjem slovenskem plezališču z več kot 300 plezalnimi smermi, primernimi tako za začetnike kot za največje mojstre. V območju Natura 2000 vsakomur dobro dene sprehod po Srčni poti, na krajše vzpone pa vabi okoliško hribovje s prekrasnimi razgledi po dolini zelenega zlata. Privlačna, tudi za najmlajše, je Ekološka učna pot Vrbje ob istoimenskem ribniku. Tu je mogoče srečati tudi redke in ogrožene živalske vrste, denimo nekatere ptice, dvoživke in kačje pastirje.

Fontana piva Zeleno zlato

Savinjska kulinarika – vzhajajoča zvezda

Privlačni novi »PZA« v Vrbju pri Žalcu

Lonci so nepogrešljiv del vsake kuhinje. V razpravah o zdravi prehrani se vse pogosteje govori tudi o zdravi posodi. V izobilju loncev, primernih za različna kuhališča, pod katerimi se šibijo police gospodinjskih oddelkov trgovin, naletimo na izobilje snovi iz katerih so ti lonci narejeni. Tefal, aluminij, baker, inox, emajl, keramika, steklo ... Vsaka od naštetih snovi tako ali drugače reagira s hrano.
V strokovnih krogih govorijo o reaktivni, zmerno reaktivni in nereaktivni posodi.

V prvo skupino sodita denimo aluminj, ki se izloča v hrano, in baker, ki spremeni okus hrane. V drugo skupino je uvrščena inox posoda. Ta je zlasti problematična, če hrana dlje časa ostane v njej. V skupino nereaktivne posode pa sodijo lonci in pekači iz stekla, keramike in emajla. Slednji je prepričal že naše babice, zdaj pa je vse pogostejši tudi v kuhinjah sodobnih kuharic.

Miran, že od nekdaj ste ljubitelj zelo aktivnega življenjskega sloga. Zagotovo vam je vsaka izmed izkušenj in aktivnosti dala veliko, katera izmed vlog pa vam je najbolj pisana na kožo?
Zagotovo resničnostni šov Survivor. V meni je bilo vedno vodilo preživeti, čim bolj kvalitetno izpeljati športno borbo, premagati izziv in v resničnostnem šovu Survivor sem se res tako dobro vživel v vlogo voditelja, kot bi bil tudi sam tekmovalec. Enostavno sem pozabil na kamere in sem se postavil v položaj tekmovalcev ter poskušal začutiti, kakšne potrebe imajo v tistem trenutku in kako razmišljajo.

Danes ste kljub vsem obveznostim še vedno zelo aktiven športnik. Se tudi pri izbiri dopustovanja odločate za aktivno preživet dopust?
Želim biti aktiven, ker je tudi moj način življenja ves čas v gibanju. Z družino radi preživljamo prosti čas na štirih kolesih in že vrsto let imamo avtodome, ki nam dajejo občutek svobode. Sam želim tudi na dopustu ostati aktiven, kar pa ne pomeni, da želim nadoknaditi vse, za kar doma nimam časa in da bi s seboj nesel tisoč in en rekvizit ter od jutra do večera gnjavil družinske člane, kako moramo vsi trenirati.

Prvi avtodom ste predelali sami?
Tako je. Že vrsto let imam avtodome, sprva je bil to predelani tovornjak, kjer je bil tudi prostor za motor. Ni bil nevemkakšen izdelek, tudi brez posebne zvočne ali toplotne izolacije, ampak je zelo dobro služil svojemu namenu in na tista leta sem zelo ponosen!

Kampiranje vam v tem pogledu omogoča res veliko svobode. Pravite, da ste po duši kampist. Od kdaj kampirate, kdo vas je navdušil?
V otroštvu sem hodil na morje s stricem in teto in odkar pomnim, smo bivali v šotorih. Potem so se prigode s kampiranjem nadaljevale med služenjem vojaškega roka, v mladostniških letih pa sem pogosto sedel na motor, naložen s šotorom, in se odpeljal. Ves čas se torej kampiranje »vleče« za mano in z mano ter mi daje res lep občutek svobode!

Z vašim avtodomom veliko prepotujete, koliko kilometrov letno prevozite?
Zadnja leta ne morem biti prav ponosen na prevožene kilometre, saj mi vse obveznosti ne dovoljujejo prav dolgih potovanj. Kljub temu z našim obstoječim avtodomom naredim približno 15.000 kilometrov letno, v zadnjih letih res mnogo manj kot prej. Se pa zgodi, da se odpeljemo prespat z avtodomom le nekaj kilometrov stran od doma, da malce zamenjamo okolje in si napolnimo baterije.

Ste tudi demonstrator in učitelj smučanja. Trendi v karavaningu narekujejo, da se sezonsko kampiranje podaljšuje v celoletno kampiranje, tudi zimsko. Kaj vam je bližje – kampiranje poleti ali pozimi?
Poleti. Tudi zato, ker imamo majhno počitniško kapaciteto, apartma na Krvavcu in tako nimamo potrebe, da bi se z avtodomom odpravili denimo na zimovanje ali smučarijo. Kar pa še ne pomeni, da prednosti zimskega kampiranja z avtodomom ne bomo okusili kdaj v prihodnje!

Poznani ste kot ljubitelj žara! Ste ponosni lastnik XL Big Green Egg žara, ki verjetno zadostuje za gostovanje celotnega kampa. Ali to pomeni, da kdaj priredite zabavo za celotno sosesko?
V bistvu mi pojedine za sosesko ni potrebno prirediti, saj enostavno začne dišati in ljudje začnejo prihajati sami (smeh). Na srečo imamo zelo pristne odnose s sosedi in veliko prijateljev. Ko začnem peči, pokličem dva ali tri prijatelje, tako da od dobrot nikoli nič ne ostane. Je pa to Green Egg žar, ki ima skoraj 100 kg! In ker eden ni bil dovolj, smo morali kupiti še malo manjšega za v avtodom in za včasih manjše družinske potrebe, tako da je okrog naše hiše ves čas vsaj eno »zeleno jajce«.

Prepotovali ste ogromno – katera destinacija vam je najbolj ostala v spominu?
Najbolj se rad ozrem proti Skandi-naviji in Kanadi, predvsem Aljaska je v meni pustila izjemno lep pečat, krasno izkušnjo, ki se je rad spominjam.

Ekstremne razmere preživetvenega boja vam niso tuje, zato ste zagotovo idealen voditelj resničnostnega šova Survivor. Vlogo voditelja ste sprva zavrnili, zakaj?
Sprva si nisem znal predstavljati, kako bi svojo vlogo župana lahko združil z vlogo voditelja. Šele ko smo vsi skupaj zadevo dobro analizirali, sem ocenil, da bo izvedljivo, saj sem lahko tudi 5-6 ur dnevno komuniciral prek interneta za svoje službene obveznosti. Le fizično nisem bil prisoten v pisarni, vse ostalo sem lahko urejal na daljavo.

Ste človek, ki lahko motivacijsko vpliva na tekmovalce, kakšna je vaša izkušnja s snemanja? Filipini so vas najbrž očarali? Bi se vrnili tja tudi z avtodomom?
Seveda, takoj bi se vrnil z avtodomom. A bi za Filipine izbral kakšen manjši, bolj kompakten, denimo 6-metrski avtodom, da bi lahko sledili malce ožjim potem in raziskal čim več kotičkov, ki se jih res splača videti.

Nad motorji pa ste navdušili tudi svoja sinova. Zdaj tekmuje tudi vaš sin – ali ga spremljate na treningih?
Stvari se je zelo resno lotil, a ne tekmovalno, saj sam še ne želim, da bi se tudi sin ukvarjal s tem športom v tekmovalnem smislu. Zelo uživa, je izjemno poslušen učenec, zapomni si vse podrobnosti, ki mu jih povem. Uživa res tako močno, da si pod čelado prepeva pesmice, česar tudi sam nisem mogel verjeti. Prizadevam si, da njegovo ukvarjanje s športom ne bi bila le ambicija očeta, ampak predvsem njegova lastna, ga pa podpiram pri njegovih željah.

Puščava vas je očitno kar zasvojila, kot večkratni udeleženec najtežjega relija na svetu se dobro zavedate, kaj pomeni preživeti v ekstremnih pogojih. Kaj je najpomembneje, da človek ne podleže?
Dobro je oceniti vnaprej, kam sploh gremo. Predvsem je potrebno vnaprej predvideti, s čim se bomo prehranjevali. Ko je človek enkrat močno lačen in izčrpan, je zelo težko razmišljati trezno in bi pojedel vse, kar se ponudi. Kar pa je pogosto zelo nevarno. Če domačini neko jed uživajo, še ne pomeni, da je ta jed užitna tudi za nas! Obenem se lahko hitro znajdemo iz oči v oči tudi s kakšno živaljo, ki smo jo presenetili. Tudi če je še tako privlačna hrana, se je čemu bolje odpovedati. Tako sem tudi med snemanjem na Filipinih raje jedel preizkušeno kombinacijo riža s pekočo čilijevo omako in se izogibal raznim mesom ali zelenjavi, ki je kolegom povzročala nemalo težav, tudi do te mere, da so morali uživati antibiotike. Sem tako močno ozaveščen glede tveganja pri hrani že zaradi svojih preteklih tekmovalnih izkušenj, da kljub naveličanosti nad enolično hrano nisem želel tvegati. Pa tudi nisem imel nobene rezerve, ki bi me zamenjala v vlogi voditelja pred kamero.

Kljub razpetosti med vsemi obveznostmi in aktivnostimi pa znate izkoristiti tudi čas s svojo družino in poskrbeti za svoj dom. Še vedno pa najde čas za kakšen motoristični trening, skok na kolo, pa tudi sprehod z velikim švicarskim planšarskim psom. Koliko ur pa ima vaš dan?
Žal ima moj dan res le 24 ur in vsaj še DDV, 22 % časa bi prištel, da bi se nekako izšlo po mojih željah. Zelo precizen moram biti vsakodnevno v načrtovanju in povsem zelo dobro izkoristiti čas, ki je namenjen preživljanju z družino. To mi daje neko zadovoljstvo. Nisem supermen in časa včasih res zmanjka, a za kakšno avanturo z avtodomom si ga vselej znamo vzeti.

Nad kampiranjem je navdušena celotna družina

Z žarom BGE na krovu

»Puščavski lisjak« se še vedno zelo dobro počuti na svojem motorju.

Na Filipine, kjer so bivali v času snemanja resničnostnega šova, bi se z veseljem vrnil z avtodomom.