Sedem luštnih počitniških dni smo preživeli v kampu Park Soline v Biogradu na moru. Takoj po zaključku šole, zgodnje sobotno jutro, smo že bili na poti. Nobene gneče, ne na meji ne na avtocesti. Kakšna gneča že? Smo bili pač pridni in zgodaj vstali. Kmalu po poznem zajtrku pa smo že delali gnečo na recepciji in z malce iskanja tudi našli podatke, kdo in kaj in zakaj smo tam. Resnično prijazni receptorji, kljub hudi gneči v tistem času so vse delali lepo in z nasmehom. Nam pa se tudi ni prav nič mudilo in smo že bili programirani »na izi«.
Izbrali smo parcelo po svoji želji (no, bolj po želji hčere in njene prijateljice, ker so bili v bližini eni luštni modeli. Puberteta pač, nekaj malega besede pa je imel tudi »fotr« zaradi bližine žar »placa«, mama pa je samo prikimala). Kmalu smo prikolo že dajali v »vaservago«, odpirali, dvigovali, »naštelali«, pripravljali in postavljali. Midva Camp-letko, otroka pa stole, mizo, pomožni senčnik in obvezno visečo mrežo. Ena urica in vse je bilo tipi top postavljeno in pripravljeno kot v hotelu, pivo pa je že čakalo ohlajeno v hladilniku. Ko zašumi odpiranje »piksne«, vedno rečemo: »Zdaj smo pa uradno na dopustu!«
Plaža urejena, voda čista in topla, na obali dovolj raznorazne ponudbe, od restavracij do trgovin. Ribarnica na tržnici mesta lepo založena, kar nam veliko pomeni, saj smo jedci rib in školjk prav vsak dan, če imamo možnost. Nam je pa bilo zelo všeč, da kamp omogoča žar na oglje, kar je običajno v teh večjih kampih prepovedano zaradi nevarnosti požarov. Tukaj pa lepo določeno mesto, kjer stoji njihov žar vsem na uporabo, mi pa smo uporabili kar svojega na tem mestu. Prijetno presenečeni nad ugodnimi cenami v restavracijah in lokalih, ki jih kljub predsezoni nismo pričakovali.
Edini minus v kampu so morda težave z odtoki na parcelah, iz katerih občasno prijetno »zadiši«, ampak smo preživeli, saj ni bilo tako hudo.
Letos so uvedli zapestnice za uporabo tušev. Sprva nekaj čudnih občutkov ob tem, potem pa smo ugotovili, da je sedem odmerjenih minut več kot dovolj za osnovne potrebe tuširanja. Pa tudi gneče ni bilo nikoli pri tuših, saj je število le-teh majhno glede na velikost cone, ki jo pokriva sanitarni blok. Res ni napačna zadeva takšen sistem z zapestnicami, pa še na vodi se prihrani, saj nekateri ljudje res nimajo mere in občutka pri porabi vode.
V kampu kar precej Slovencev, družin z malimi otroci, smo bili pa izredno presenečeni nad obsežnostjo mobilnih hišk. Polovico kampa, takole »na oko«. Ker je to zadnjih nekaj let kar trend v večini kampov, se resnično bojimo, da bo za nas, ljubitelje šotorov in prikolic, čez nekaj let zmanjkalo prostora - že tako je v glavni sezoni povsod huda gneča. Bivanje v mobilnih hišicah pač ni kampiranje...
V kampu smo zasledili še tri brakice; dve prav tako novejši in ena še posebej zanimiva - na sosednji parceli je bila parkirana original brakica letnik 1968. Seveda sva jo šla pogledat, podebatirati z lastnikom vso zgodovino in uporabnost le-te, nato pa nam je vrnil obisk in še on pregledal našo. Itak da se vsem smeje, ko vidijo naš »komfort« in prostornost. Škoda le, da soseda nista videla našega hitrega postavljanja in pospravljanja. Ker pri njiju je to trajalo cel dan.
Vreme nam je bilo kar naklonjeno, kljub dvem malce slabšim dnem. V tistem času je bil namreč pravi kaos v istrskih kampih, med drugim v Ankaranski Adriji, v katerem smo kampirali vikend pred tem. Nas je kar stiskalo ob videnju fotografij opustošenja po nevihtah.
Uživali smo na polno, zadnji večer smo bili celo na koncertu Klape Intrade in Tomislava Bralića v centru Bure v Biogradu in se naužili »dalmatinske pisme«. Nedeljsko jutro pa je bilo v znamenjupospravljanja in pakiranja za odhod.
Presenečenje na recepciji: ko smo odšli plačati razliko (torej osebe in takse), smo dobili le prijazen odgovor, da je znesek za plačilo nula. Kar nismo mogli verjeti! Seveda smo bili veseli in zadovoljni, kdo pa ne bi bil. Odšli z nasmehom in prijetnimi spomini na kamp Soline Biograd na moru. Destinacija je fajn, zato se morebiti še vrnemo v ta kamp. Ma, zagotovo še pridemo!
V tem trenutku pa je Camp-letka že v nizkem štartu novim dogodivščinam naproti. V soboto jo mahnemo v italijansko Lombardijo na jezero Iseo. Prvič gremo tja. Kolesarit po okoliških hribih. Potem pa bo morda kak vikend počivala doma na parkirišču, ali pa tudi ne. Čakajo nas še lepi vikendi in glavni, avgustovski, dopust. Kam, še ni čisto določeno, malce nas vleče na Pelješac, ker tam še nismo bili. Bomo videli, časa za odločitev je še dovolj.
Freedom center Celje, hvala še enkrat za vse, za to res enkratno priložnost koriščenja dalmatinske gostoljubnosti!
Saša, Robert in Tara Dvornik (s prijateljico Hano)
Je Camp-letka zamikala tudi vas?
